Bolezni oči

Diabetična retinopatija nastaja pri bolnikih s sladkorno boleznijo. Pri obolenju pride do okvar malih krvnih žilic – kapilar, ki se nahajajo na očesni mrežnici. Te okvarjene žilice se razširijo in kasneje počijo in povzročajo pikčaste in lisaste krvavitve na mrežnici. Telo poskuša okrnjeni pretok popraviti z nastajanjem novih krvnih žilic, ki pa se pri najtežji obliki (proliferativni retinopatiji) vraščajo tudi v steklovino. Tam pogosto zakrvavijo in v najslabšem primeru povzročijo slepoto. Diabetična retinopatija se splošno ne pojavi prvih 10 let po nastanku sladkorne bolezni.

Zdravljenje zajema lasersko fotokoagulacijo, pri kateri je laserski žarek usmerjen skozi oko, da uniči nove žile in zapre tiste, ki prepuščajo. To zdravljenje je neboleče, saj mrežnica ne zaznava bolečine. Največ, kar lahko sami storimo za preprečevanje diabetične retinopatije, je nadzorovanje sladkorne bolezni in ohranjanje krvnega tlaka na normalni ravni. Pomembni so tudi redni letni očesni pregledi, ki omogočajo zgodnje odkritje sprememb, zgoden začetek zdravljenja in ohranitev vida.


Pri tej bolezni pride do okvare osrednjega in najpomembnejšega dela očesne mrežnice. Degeneracija rumene pege zelo poškoduje središčni vid, vendar ne vodi do popolne slepote. Bolezen se navadno pojavi pri starejših in njen vzrok ni znan. Verjetno so vpleteni dedni vplivi. Po dosedanjih raziskavah se DRP pogosteje pojavlja pri kadilcih, ljudeh z visokim krvnim tlakom in pri ljudeh s svetlejšo barvo kože.

Začetke obolenja prepoznamo po izkrivljenih slikah na enem očesu. Ravne črte se zdijo vijugaste, osrednji del slik je manjkajoč in barvna intenziteta je slabša.

Bolezen se pojavlja v dveh oblikah – v suhi in vlažni obliki. Aforična ali suha degeneracija je pogostejša in manj usodna. Prepoznamo jo po rumenih usedlinah na mrežnici. Eksudativna ali vlažna oblika degeneracije je redkejša in povzroči težje oblike prizadetosti vida. Njen vzrok je hitra rast nenormalnih krvnih žil v rumeni pegi, iz katere pogosto izteka tekočina. Vlažno obliko DRP zdravimo z lasersko-fotokoagulacijo ali Verteporfin-terapijo. Za suho obliko degeneracije učinkovitih terapij še ni.






Glavkom v večini primerov nastane zaradi visokega očesnega pritiska, ki povzroča zmanjšanje krvnega obtoka po arteriji očesa in njenih vejah ter posredno kvari očesni živec. Poškodba vidnega živca ima lahko hude posledice – moteno ali prekinjeno prenašanje vidnih sporočil v možgane, slabši vid, zelo slab vid in na koncu slepoto.

Glavkom nima znanega vzroka in čeprav mu pravimo zelena mrena, v očesu ne nastaja nikakršna mrena. Pojavi se neboleče in neopazno. Poznejši simptomi lahko vključujejo prizadet periferni vid, glavobole, občasne milejše vidne motnje, npr. oseba vidi odseve okrog luči ali pa ima težave pri prilagajanju na temo.

Pomembno pri tej bolezni je, da hitro prepoznamo njene znake in jo takoj zdravimo. Zdravljenje je uspešnejše, če se začne zgodaj. Ko je vid že prizadet, lahko zdravljenje prepreči le nadaljnje poslabšanje, vida pa navadno ne more popraviti. Zdravljenje glavkoma najpogosteje obvladujemo s kapljicami za oči za zniževanje očesnega pritiska. Če kapljice ne pomagajo vzdrževati normalnega očesnega tlaka v očeh, ki ne sme presegati 21 mmHg, sta ostala dva načina zdravljenja še laserska ali kirurška terapija.

Pri starosti nad 40 let svetujemo redne, 2- do 4-letne preventivne očesne preglede.
Konjuktivitis je vnetje očesne veznice, ki ga navadno povzročijo virusi, bakterije ali alergija. Do vnetja očesne veznice lahko pride zaradi alergične reakcije na prah, plesen, živalski prhljaj ali cvetni prah, lahko pa ga povzročijo veter, dim in druge nesnage v zraku. Prav tako povzroča draženje očesne veznice ultravijolična svetloba višinskega sonca ali odboj močne sončne svetlobe od snega ter vode.

Pogosti simptomi konjuktivitisa so otekle oči in navadno se v očesu pojavi izloček ali gnoj. Če je vzrok bakterijska okužba, lahko zdravnik predpiše antibiotične kapljice ali mazilo za oči. Veke je potrebno nežno umivati s tekočo vodo in čisto krpo, da bi ostale čiste in brez izločkov. Če je vzrok alergija, lahko je na cvetni prah, kozmetične preparate ali sestavine v kontaktnih lečah, se običajno pojavi dolgotrajna rdečina, srbenje beločnice brez gnojenja, oko pa se solzi. Zdravljenje alergičnega konjuktivitisa zdravnik prilagodi glede na vzrok alergije.
Površinski keratitis na obeh očeh pogosto spremlja akutna prehladna obolenja in viroze ali pa je posledica fizikalnih povzročiteljev, kot so npr. varjenje, sončni žarki na morju ali na snegu.

Poleg rdečih in zelo bolečih oči bolnika zelo moti vsaka svetloba in malo slabše vidi. Zdravnik predpiše kapljice in mazilo, da ne pride do zagnojitve. Bolečine lajšamo s tabletami in ležanjem v zatemnjenem prostoru. Prepovedana je uporaba kapljic za lokalno anestezijo, ker zavirajo celjenje roženice.
Odstop mrežnice pomeni ločitev mrežnice od spodaj ležeče žilnice. Če se plasti ločita, mrežnica ne more delovati in če ne pride do ponovne povezave, se lahko trajno poškoduje. Če bolezni ne operiramo, lahko na prizadeto oko oslepimo.

Odstop mrežnice je redek in se ponavadi pojavlja pri bolj kratkovidnih ljudeh, pri ljudeh s poškodbami očesa ali pri tistih, ki so imeli operacijo katarakte. Odstop v večini primerov povzroči raztrganina v mrežnici bodisi zaradi njene degeneracije bodisi zaradi steklovine, ki se skrči stran od mrežnice in jo takrat pretrga. Luknja ponavadi nastane blizu sprednjega roba mrežnice. Skozi njo pronica tekočina iz steklovine in začne ločevati mrežnico od žilnice.

Odstop mrežnice je neboleč. Znaki zanj so lahko svetlobni bliski, plavajoče podobe nepravilnih oblik in zamegljen vid. Izguba vida se začne na enem delu vidnega polja in ko se odstop mrežnice povečuje, se širi naprej. Kdor opazi nenadno izgubo vida, mora nemudoma obiskati očesnega zdravnika.

Zdravljenje je lahko lasersko ali operativno. Pri tem zdravnik upošteva tip odstopa in poskuša ugotoviti vzrok.
Razjeda na roženici je globoko vnetje roženice, ki navadno nastane zaradi okužb z bakterijami, glivicami, virusi ali akantamebo, včasih pa tudi zaradi poškodbe.

Bakterija (pogosto stafilokoki, psevdomonade ali pnevmokoki) lahko okuži in povzroči gnojenje roženice, če je oko poškodovano, če je vanj zašel tujek ali če je razdraženo zaradi kontaktnih leč. Razjedo na roženici lahko povzročijo tudi druge bakterije (npr. gonokoki) in virusi (npr. herpes) ter glivice, ki povzročajo počasno rast ulkusov.
Suho oko se pojavlja zaradi pomanjkanja solz v očeh. Zmanjšano tvorjenje ali izguba solz pripeljejo do draženja oči, kar povzroča pekoč občutek. Očesna belina pordeči, lahko se pojavi srbež, gnojenje, občutek tujka v očesu ter preobčutljivost na svetlobo.

Suhe oči imajo najpogosteje odrasli ljudje, predvsem ženske v menopavzi. Telo z leti proizvaja vedno manj olj, koža postaja bolj suha in zaradi zmanjšanja oljnatih snovi tudi solze prej izhlapijo. Na suhost očesa vpliva tudi vrsta bolezni, kot npr. revmatske bolezni, problemi s ščitnico, pomanjkanje vitamina A, Parkinskova bolezen in druge. Suhe oči imamo lahko tudi pri nošenju kontaktnih leč in pri večurnem delu za računalnikom.

Čeprav lahko suhe oči zdravnik ugotovi že po simptomih, se za merjenje vlažnosti očesa uporablja Shirmerjev test, pri katerem zdravnik košček filtrirnega papirja položi na rob veke in po določenem času izmeri njegovo ovlaženost.

Ponavadi preprečijo težave suhih oči umetne solze, tj. kapljice za oči, pripravljene s snovmi, ki nadomeščajo prave solze. Pri ljudeh z zelo suhimi očmi, se lahko težave preprečijo z operativnim odpiranjem solzovoda.

Stalno solzenje očesa je ponavadi posledica zapore v solznih izvodilih, ki odvajajo solze iz očesa v nos. Vzroki solzenja so lahko tudi poškodbe kosti na strani nosu, ki povzročajo zaporo ali ponavljajoče se odtekanje sluznice izvodil in solznega mešička.

Zaradi zapor solznega izvodilca lahko nastane okužba solznega mešička, ki povzroči rdečo in hkrati bolečo nabreklino kože ob nosu.

Rdeče oko je posledica povečanja ali razširjenja rdečih krvnih telesc na površini očesa.

Poznamo veliko bolezenskih stanj, ki lahko povzročijo rdeče oči. To so lahko vnetja, alergije, infekcije, kri pod površjem očesa in druge. Če rdečino spremlja še bolečina in oslabljen vid, je pomembno, da čim hitreje obiščemo očesnega zdravnika.



Blefaritis je vnetje robov vek, ki povzroči njeno rdečino in odebelitev. Na veki se večkrat pojavijo luščenje, kraste in majhne razjede. Med boleznimi, ki jih lahko spremlja vnetje vek, so stafilokokne okužbe vek in lojnic na njihovih robovih ter seboroični ekcem lasišča in obrvi.

Blefaritis lahko povzroča občutek tujka v očeh, oči in veke lahko pečejo, srbijo, pordijo in so občutljive na močno svetlobo. Veka lahko oteče in trepalnice lahko deloma izpadejo. Včasih blefaritis povzroči izgubo trepalnic, brazgotinjenje robov vek ali celo poškodbo roženice.

Blefaritis se pogosto ponavlja in se trdovratno upira zdravljenju. Zdravljenje ponavadi obsega skrb za čistočo vek, npr. umivanje z otroškim šamponom. Včasih zdravnik predpiše antibiotična zdravila. Jodova 1-2% raztopina je učinkovita metoda preventive in zdravlejnja blefaritisa

Pri obeh spremembah se veki ne zapirata dobro in ne moreta ščititi očesa pred izsušitvijo ter poškodbami.

Ektropij je pojav, pri katerem se veka zaviha navzven ter izgubi stik z zrklom. Entropij je pojav, pri katerem se veka zaviha navznoter proti očesu. Oba pojava povzročata draženje očesa, solzenje in pordelost. Če se veka obrne navznoter, trepalnice drgnejo ob oko, kar povzroči ranice na roženici. Če se veka obrne navzven, se oko ne more več pravilno zapirati in se ne vlaži več pravilno. Ta pojava sta pogostejša pri starejših ljudeh in pri tistih, ki se jim je veka po poškodbi zabrazgotinila.
Episkleritis je vnetje beločnice, bele očesne ovojnice, ki leži pod veznico. Običajno vnetje vpliva le na majhen del zrkla in povzroči rumeno ter rahlo dvignjeno površino. Ta znak navadno ne pomeni kakšne druge bolezni in običajno izgine (vendar se lahko ponavlja). Čeprav zdravljenje ponavadi ni potrebno, je mogoče uporabiti kortikosteroidne kapljice za oči.
Skleritis je globoko, zelo boleče vnetje, pri katerem se beločnica škrlatno obarva. Posledica je lahko zelo poškodovan vid. Pogosto ga spremljata revmatoidni artritis ali pa katera od bolezni prebavil. V težkih primerih vnetje vodi do predrtja zrkla in izgube očesa.

Simptomi so eden ali več pordelih predelov na boločnici (izjema je primer, ko je vnetje na zadnjem delu očesa) in topa bolečina.

Skleritis je potrebno zdraviti, navadno z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili oziroma kortikosteroidi.
Keratokonus je postopna sprememba oblike roženice, tako da postaja podobna stožcu. Pojavljati se začne med 10. in 20. letom starosti in lahko prizadene eno ali obe očesi.

Keratokonus povzroča izrazite spremembe vida in zahteva pogostejšo menjavo očal ali kontaktnih leč. Kontaktne leče navadno bolj pomagajo izboljšati vid kot očala, toda včasih je sprememba oblike roženice tolikšna, da kontaktnih leč ni možno nositi ali ne popravijo vida. V težjih primerih je potrebna presaditev roženice.

Iritis pomeni vnetje šarenice. Ob bolezni se pojavijo mikroskopsko majhne bele krvničke, ki iz vnetega dela šarenice, skupaj s povečano količino beljakovin, pronicajo iz majhnih krvnih žilic in plavajo v prekatni tekočini med šarenico in roženico. V primeru, da je takih plavajočih celic veliko, se prilepijo na zadnjo steno roženice ali pa se sesedejo na dno očesnega prekata.

Vzrok za samo vnetje ni znan, vendar se velikokrat pojavi v kombinaciji z drugimi boleznimi. Znaki, ki spremljajo bolezen, so bolečina v očesu, rdeče oko, poslabšan vid, včasih tudi povišan očesni pritisk.
Ptoza običajno nastane ob okvari živca, ki nadzira mišico veke ali ob okvari mišice same. Povzroči oslabelost mišice, ki dviguje veko. Obolenje pogosto spremlja dvojni vid. Označuje pobešanje zgornje veke, ki včasih deloma ali pa v celoti prekrije oko. Ptoza je lahko prisotna že ob rojstvu, lahko pa se razvije v starosti, ko mišice vek oslabijo.

Hordeolum je bakterijsko vnetje ene ali več žlez na robu veke ali pod njo, ki jo najpogosteje povzročajo stafilokoki. Nastane ognojek, ki se predre in izloči majhno količino gnoja.

Ječmen včasih nastane sočasno z vnetjem veke ali kot njegova posledica. Pri nekaterih bolnikih se pojavi le enkrat ali dvakrat v življenju, pri drugih se ponavlja. Dogajanje se začne z rdečico in bolečino, nato nastane majhna okrogla zadebelitev.

Za zdravljenje se uporabljajo antibiotična mazila, lahko pa si bolnik sam polaga na oko tople obkladke, večkrat na dan za 10 minut. Zaradi toplote se ječmen prej odpre in izprazni.

Halacij je vnetna zadebelitev maščobne žleze v veki in nastane zaradi zapore njenega izvodila na robu veke. Pojavi se v globlji žlezi veke in pri njem so bolečine in drugi simptomi ponavadi izrazitejši kot pri zunanjem ječmenu.

Na začetku je halacij podoben zunanjemu ječmenu. Veka je otekla, boleča in razdražena. Po nekaj dneh simptomi izginejo, oteklina pa še vedno raste približno en teden, nato splahne in v veki lahko pusti drobno zatrdlino.

Ker se ta vrsta ječmena redko predre sama, ga mora včasih odpreti zdravnik, da se gnoj izprazni. Halacij se rad ponovi.
Ljudje z motnjami v čutilih za barve imajo delno ali popolno pomanjkanje ene ali več na svetlobo občutljivih celic (čepkov), ki ležijo na zadnjem delu mrežnice.

Pri motnjah v čutilih za barve razlikujemo naslednje barvne nepravilnosti:

1. Barvna slabovidnost temelji na nepravilnem delovanju foto pigmenta pri eni od treh vrst čepkov. Najpogostejši je izpad sposobnosti za zeleno barvo (pri moških je pojav pogost pri pribl. 5%, pri ženskah pod 0,3%), sledi izpad sposobnosti za rdečo barvo (pri moških pribl. 1%, pri ženskah pod 0,1%) ter nazadnje izpad sposobnosti za modro barvo, ki je zelo redka.

2. Delna barvna slepota: pri tej obliki motnje delujeta le dve od treh normalnih funkcij za občutljivost pri čepkih. Slepota pri moških za zeleno barvo se pojavlja pri pribl. 2%, za rdečo barvo pri pribl. 1% ter za modro barvo zelo redko. Pri ženskah se pojavlja zanemarljivo redko.

3. Popolna barvan slepota nastopi, ko vse barve zaznavamo le akromatsko (belo, sivo, črno). Pojavlja se pri pribl. 0,02% moških, pri ženskah pa zelo redko.

Barva, v kateri se nek predmet pojavlja, ni lastnost tega predmeta, temveč čutna zaznava. Zaznavanje barv, ki ga povzroči barvni dražljaj, je fiziološko pogojeno. Barvni vid posredujejo čepki, ki ležijo na mrežnici, s paličicami zaznamo le svetlobo. Normalni barvni vid imenujemo trikromatski vid, ker ga posredujejo tri vrste sprejemnikov. Te tri različne vrste čepkov označujemo kot S-čepki, M-čepki in L-čepki, ki so nekoliko nenatančno občutljivi na modro, zeleno in rdečo barvo. Maksimum njihove spektralne občutljivosti leži za S-čepke v kratkovalovnem, za M-čepke v srednjevalovnem in za L-čepke v dolgovalovnem spektralnem območju.

Vir: Goersch Helmut, 2002. Priročnik za očesno optiko. Maribor: Carl Zeiss.
Nagniti se moramo nazaj in pogledati navzgor. S čistim kazalcem povlečemo spodnjo veko navzdol, da nastane žepek, v katerega kanemo kapljice (ne kanemo jih neposredno na oko) ali nanesemo mazilo. Nato večkrat pomežiknemo, da se zdravilo razporedi po vsem očesu.

 

© Pušnik-Novljan, okulistika, optika, zobozdravstvo d.o.o. Vse pravice pridržane.